Toje moje življenje - Maja Vovk- Duhovna učiteljica in medij
815
post-template-default,single,single-post,postid-815,single-format-standard,theme-bridge,qode-quick-links-1.0,woocommerce-no-js,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-title-hidden,qode_grid_1300,footer_responsive_adv,columns-4,qode-theme-ver-11.2,qode-theme-bridge,bridge,wpb-js-composer js-comp-ver-5.2.1,vc_responsive

Toje moje življenje

To je moje življenje - Maja Vovk

Kdo ima moje življenje v rokah ?

“Kaj naj naredim, kam naj grem in kdo mi bo pomagal ?” Slišim vse bolj pogosteje.

Že kot otroci smo nekoč globoko v sebi vedeli , kaj je dobro za nas in naše telo. Izhajali smo samo iz svojih zrelih čutov in zrele skrbnosti do drugih. Za svoje napake smo brez težav prevzeli odgovornost. Izjemen dar, mar ne? 

Kasneje v svojem odraščanju smo se večkrat ko ne ravnali po občutkih in prepričanjih drugih. In v zameno dobili njihovo pozornost. In tako nam je otroški sijaj začel bledeti. Zatajili smo sebe in vsa svoja čustva. V ohromelem telesu se je začela rojevati jeza, upor, trpljenje in bolečina.

Boleče je bilo spoznanje za vsakogar od nas, da nikomur ni zares mar  in da  bližnji ne vidijo resnice in ljubezni v nas. Tako si ustvarimo različne obrambne mehanizme.

Da sem preživela kot najstnica sem si ustvarila bujno domišljijo in pravljično duhovni  svet. Ustvarila sem si svoj svet in le tu sem bila varna in ljubljena. In tako sem prehodila skoraj polovico svojega življenje vse do ključnega trenutka, ko se mi je posvetila vizija. Kaj je moja pot, kaj vse hočem in kaj vse zmorem.

Vztrajala sem iz dneva v dan, kajti soočanje z realnostjo sploh ni bilo lahko. Na površje so priplavali vsi potlačeni občutki in spomini. V procesu pritiska in v svoji šibkosti sem podlegla družbenim okvirjem in njeni miselnosti. Prvič v življenju sem dobila občutek pripadnosti, čeprav navidezni. Navzven sem postala močnejša, a na znotraj me je vedno bolj krivilo. Moja narava je bila drugačna in senzibilna.

Razvrednotena in ponižana sem se odločila zase in za moje življenje. Ni  mi bilo več pomembno kaj vidijo in rečejo drugi. Začela sem jih zavračati  in živeti v njihovem filmu. Dojela, da živim svoj film in si kot svoj režiser  lahko tudi izberem kakšnega želim  mi je vlilo novih moči, volje in poguma.

Ne obupajte.Bolj ko se spreminjamo zaradi drugih, manj smo cenjeni in spoštovani. Imejte se radi, cenite svoje telo in dosežke in odkrijte svoje darove in svoje potenciale.

Splača se. Verjemite.

Z ljubeznijo, Maja